Transakcijsko analitični psihoterapevtski pristop

O avtorju in kratka zgodovina pristopa

Eric Berne (Eric Bernstein, 1910-1970) je bil ameriški psihiater kanadskega rodu (Montreal, Quebec) in je izhajal iz družine z zdravniško tradicijo. Oče kot zdravnik splošne prakse in mati kot pisateljica, sta mu nedvomno dala nekaj – kot bi verjetno sam dejal - skripnih dovoljenj, da je svojo psihoterapevtsko kariero posvetil v dobrobit svojih pacientov, in jo tudi uspel dokumentirati z več kot 30- imi članki in knjigami.

V zasebnem življenju se Berne zaljubi in poroči trikrat. Prvič z Elinor McRae 1942-1945 in postane dvakrat oče. Drugič z Dorothy Demass Way (1949-64) s katero dobita še dva otroka. Tri leta pa traja njegov zakon s Torre Peterson s katero se razvežeta v začetku 70 let.

Leta do diplome preživi v Montrealu v Kanadi, kjer 1935 diplomira kot zdravnik. Svojo psihiatrično specializacijo opravi v Združenih državah in nastopi svojo psihoanalitično edukacijo pri Dr.Poul Federnu (1935-38). Ego- psihoanalitični tok pred in povojnih let (P.Federn,Weiss) odločilno pripomore k Bernovi kasnejši zasnovi temeljnih idej o osebnosti. Študij mu prekine II. sv vojna, ko nastopi službo kot vojaški psihiater, kjer se osredotoči na študije intuicije, področje, ki ga tedanja sodobna psihoanaliza spreglejuje. Svojo psihoanalitčno edukacijo po opustitvi vojaške službe (1945), nadaljuje kot analizant Dr.E.Eriksona na San Francisko Pschoanalyitic Institute in prakticira v Mt.Zion Hospital. Po vojni se preseli v Carmel-Kalifornija in odpre še zasebno prakso. Svoja razmišljanja in poglede objavlja v številnih strokovnih revijah in izda »The Mind in Action« (Berne,1947). Vendar večina njegovih del ne naleti na ugoden odmev pri psihoanalitičnih kolegih .Ko je Leta 1956, zavrnjena-(odložena za nadalnja štiti leta) njegova prošnja za članstvo v Ameriškem Psihoanalitičnem združenju se formalno povsem odmakne od psihoanalize.

V svojih delih Intuition V: »The Ego Image« in »Ego States in Psychotherapy« zastavi prve premise pristopa, ki ga bo sprva sam imenoval Strukturalna analiza.

. Na American Group Psychotherapy Association predstavljene ideje in leto kasneje objavljen članek »Transactional Analysis: A New and Effective Method of Group Therapy« v American Journal of psychotherapy (Berne 1958), velja za začetek novega psihoterapevtskega pristopa- Transakcijske analize. Bernov »prijateljski razhod s psihoanalizo« je v novem pristopu viden v številnih konceptih, vendar se od slednje vsebolj odmika in prinaša originalno teorijo osebnosti,komunikacije, psihopatologije in tretmanskih novosti. »Seminarje v San Francisku«, ki jih v 50 ih letih vodil (in se v l. 1964 razširijo v ITAA International Transactional Analysis Association-www.ita-net.org ), obiskuje vrsta zdravniških in ne-zdravniških kolegov, ki pripomorejo k hitremu in plodnemu razvoju TA . Nekatere njegove knjige (Games People play 1964, Wath do you say after you say hello, idr) že za časa njegovega življenja postanejo uspešnice z večmilijonskimi nakladami in prevodi v številne svetovne jezike. Transakcijska analiza(TA) se tako kmalu razširi tudi izven bolnišničnih zidov in doseže enega od glavnih Bernovih ciljev – socialnopsihiatričnega.

Ob izteku 70.ih let prejšnjeg stoletja že obstajajo tri prepoznavne TA šole:

1.Klasična ( Berne,j. Dussay,C.Steiner,F. Eanglish..)

2. Šola nove odločitve (Redecision school- Robert in Marry Gouding)

3. Cathexis šola (Jacquie in Aaron Shiff).

Posebnosti posameznih šol se nanašajo na različne načine uporabe teorije osebnosti in psihodiagnostičnih modelov razumevanja psihopatologije, kakor tudi na tretmanske postopke in intervencije. Vendar njihovi avtorji, oziroma predstavniki ohranjajo skupna izhodišča v temeljnih koncepih osebnosti, temelječih na stanjih jaza, tako strukturalnih kot funkcionalnih.

Kljub različnim povdarkom in razvoju novih, klinično uporabnih modelov raumevanja vedenjskih, komunikacijskih in intrapsihičnih procesov, izhajajo iz Bernove teorije motivacije v pogledu Strouka, strukturiranja časa , sekundarnih patoloških dobičkov, ter mehanizmov ohranjanja disfunkcionalnih predstav o sebi drugih in svetu.

Bolj kot naprimer njegovi natančno opisani zakoni komunikacije temelječi na teoriji osebnosti in stanjih jaza, teorija lakote po strouku in strukturi, analiza psiholoških iger in koncept Življanjskega načrta (Skripta), se po sto letih od njegovega rojstva, zdi revolucionaren predvsem njegov pravočasni zasuk psihoterapevtske misli od »psihologije enega človeka«- tako značilen za avtorju sodobno psihoanalitično misel - v polje odnosa.

Ta zasuk mu ni bil pomemben le za razumevanje »zdravega« osebnostnega ravoja osebe in njenega stremeljenja k avtonomiji in soodvisnosti, ki jo po njegovem mnenju označujejo sposobnosti zavestnosti, spontanosti in intimnosti, temveč tudi za razumevanje psihopatološkega vedenja in intrapsihične psihodinamike. Transakcijsko-odnosni vidik je v delu Bernovih sodobnikov in post Bernovih teoretičnih dognanj različnih avtorjev, prepoznaven v številnih konceptih, kot so naprimer: Izterjevalski sistem (Racket system- Zalcman- Erskine) in Reketno čustvovanje (F.Eanglish,- Hot patato transmition) teorija Simbioze ((J.A.Shiff), Dramski trikotnik (S, Karpman) in v prispevkih številnih drugih avtorjev.

Tudi centralni pojem transferja in kontratransferja Berne in kasneje predvsem Novellino in C.Moiso umestijo v osnovno teorijo osebnosti in komunikacije in tako transferno fenomenološke umestijo v konkrete ego strukture, prepoznavi in diagnozi dostopne s konkretnimi kliničnimi postopki . V izhodiščih različnih TA šol, vključno z najsodobnejšimi kot na primer Integrativna TA ( R.Erskine, Rebeca T.) ali Odnosna Relational-TA (Charlotte Sills, Helena Hargaden,Cornell&Bonds-white idr.), je kot rdečo nit mogoče prepoznati Bernov transakcijsko-odnosni konceptualni pogled.

V evropskem prostoru je stroka TA (v vseh štirih področjih specializacije: Psihoterapija, Menedžment,Edukacijska in Svetovalna smer organizirana v okviru EATA ( Europen Association for Transactional Analysis www.eatanews.org). Med prvimi evropskimi psihoterapevtskimi pristopi je bila priznana tudi s strani EAP (European Association for Psychotherpay.Organizacija šteje cca 10.000 članov in skrbi za različna strokovna razmerja od edukativnih, etičnih in znansteveno raziskovalnih. Članice so nacionalna združenja več kot tridesetih držav, med njimi od l 1995 tudi Slovenija preko svojega društva Sloventa.


Teorija, Teoretične Predpostavke in koncepti

Teorija osebnosti

Teorijo osebnosti lahko razdelimo v dva skopa: Strukturalnega kjer so v središču vsebine osebnosti in jo povzemajo različni modeli..( npr. Strukturalna modela osebnosti I.in II. Reda in Konceptualni Model ) in Funkcionalni modeli osebnosti, kjer so v središču predvsem vedenjske ego funkcije.

Vsi modeli so v osnovi sestavljeni iz treh tipov ego-stanj Ekstereopsihe, Neopsihe in Arhepsihe oziroma

Starša, Odraslega in Otroka.

Modeli se običajno predstavljajo tudi grafično v obliki treh enakih,vertikalnih in dotikajočih se krogov.

V tem prispevku se bomo omejili na pojasnitev Konceptualnega Modela, ki je v klinično-praktičnem in teoretičnem smislu morda najbolj zanimiv in ponudi osnovno topiko za razlikovanje zdravja in patologije,( kot jo razumemo v TA) in zastavitev tretmanskih ciljev.



Ekstereopsihično ego –stanje (stanje-jaza) Starš predstavljajo internalizirane prestave avtoritet iz odnosne preteklosti klienta. Lahko so dokaj celovite ali fragmentarne, kar je odvisno naprimer od razvojen stopnje osebe v času introjiciranja. Introjicirana predstave so za osebo svojevrstna »identitetna konfuzija, ko se » jaz drugega« (self) doživlja kot lastni, meja med njima pa je motena ali skoraj povsem zabrisana. Vedenske manifestacije, ko je ta del osebnosti aktiven na primer odnosno, pa dajejo vtis mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki ima »posnemovalen značaj« npr. enega od staršev, oziroma katerega od njegovih stanj jaza.

Neopsiha-Odrasli

To stanje jaza prestavlja »pravi jaz« osebe, osnovne funkcije pa so v vzdrževanju notranje (med različnimi stanji jaza) in homeostaze z okoljem (reševanje problemov in koriščenjem potencialov okolja

Mišljenje, čustvovanje, vedenje in telesne manifestacije imajo značaj primernosti razvojni stopnji, situacijam in potencialom osebnosti- skratka realnosti.

Arhepsiha-Otrok

Ego-stanja arhaičnega tipa predstavljajo »razvojne fiksacije« v polju osebnosti »Jaz«. Ko se oseba

Fenomenološko »nahaja v tem ego-stanju« se vede, misli in čustvuje kot je to že kdaj (ona sama) v preteklosti.

Fiksacije Otroka praviloma izkazujejo izrazite odnosne vplive introjiciranih likov v ego-stanju Starš osebe

Za razliko od Frojdovih konceptov Superega, Ega in Ida so ego-stanja so stanja jaza dostopna neposredni observaciji in diagnozi. Struktura osebnosti v Konceptualnem modelu ima tako locirano psihopatološke vsebine v Staru in Otroku, medtem, ko je Odrasli kot »pravi jaz« strukturno polje »zdravja«

Psihopatologijo v TA lahko tako npr. razumemo in prepoznavamo, kot intrapsihično in odnosno manifestacijo Otroka in Starša. Za razumevanje, oziroma diagnosticiranje intrapsihične psihodinamike, lahko uporabimo različne koncepte (Berne, Goudingi,C. MoisoJ.Mc Neil idr.),, ki se nanašajo na interakcije med posameznimi ego-stanji ziroma njihovimi ego mejami.


Psihopatologija

V eksteropsihičnem (Starš) in arhaičnem delu (Otrok) se tako nahaja osebnostna struktura in vsebine, ki predstavljajo pretekost introjiciranih odnosov z avtoritetami in osebne reakcije na ta odnosna sporočila. Posebno pozornost »klasična TA« in šola nove odločitve v tretmanu nemenja specifičnim sporočilom, ki so bila predana iz ego stanj Starša in Otroka avtoritet (Skriptne zapovedi in Prepovedi), ter reakcijam osebe otroškega jaza nanje (Skriptne odločitve).

Razvojno gledano, je E, Berne najprej razvijal učinkovitost TA pristopa k končnemu cilju osvobajanja Odraslega od vplivov Starša in Otroka oziroma dekontaminaciji mej Odraslega dela ega, vendar v razviti fazi svoje klinične teorije vključi tudi »dekonfuzijo« Otroka, S tem je bil v TA tretmanu zastavljen cilj od »socialne kontrole simptomov« k »restrukturaciji osebnosti«, ki ga najprej njegovi sodobniki (Goulding, M. James. F. Eanglish, Shiff idr) in kasneje tudi sodobna TA izpostavlja v svojih tretmanskih ciljih.

Tako Bernova strukturalna ter funkcionalna psihopatologija, kot tipologija destruktivnih skriptnih spročil in odločitev (Goudingi), pa tudi številni kasnejši modeli razumevanja intrapsihične psihodinamike, so v petdestletnem razvoju psihodiagnostike TA izkazali in omogočajo presenetljivo konceptualno prožnost in »kompatibilnost« za integrativne rešitve z drugimi modeli psihopatologije- (od »klasičnih« ICD,DSM in relevantnimi tokovi razvoja psihoterapije v okviru različnih pristopov in teorij –Kohout, Bowby, Stern...).


Terapevtski proces, cilji, odnos med terapevtom in klientom, psihoterapevtske intervencije.

Terapevtski proces in osnove odnosa med klientom in terapevtom temeljijo na dogovorih. Slednji se nanašajo tako na »administrativne« vidike odnosa med klienom in terapevtom (kraj in prostor poteka terapije, trajanje,načini plačevanja,uporaba telefonov, mejlov ipd..),kot na ključne procesne cilje in nekatere postopke (dogovor o osebnostni premembi, varnostni dogovori, dogovori seanse,«domače naloge« explorativni dogovori, dogovor o socialni kontroli ipd...)

Klient se od prvega trenutka tretmana naslavlja kot soodgovoren za tretmanski proces, njegove cilje, potek in trajanje in zaključek. Problemska in odnosna raven sta seveda tesno povezani od prvih tenutkov psihoterapevtskega procesa. Razmerje obeh dimenzij je povzel Robert Goulding »contact before contract (odnos pred storitvenimi cilji)«

Osnovno filozofijo TA tretmana-(TA terapevta) tako na problemski kot odnosni ravni predstavlja življenjska pozicija -Jaz sem v redu in Ti si v redu. Slednjo lahko označimo, kot humanistično (temeljna enakovrednost subjektov terapevtskega procesa) in eksistencialistično (v temelju neprenosljivih odgovornosti za lastno mišljenje, čustvovanje in vedenje) na osebnostno spremembo pa lahko gledamo z vidikov odnosnega in individualnega konsturktivizma. (osebnostna sprememba kot kreacija »novega«.

Terapevtski Cilji

V Ta jeziku povedano, je terapevtski cilj kot središče odnosnega in sploh procesnega razmerja med terepevtom in klientom tisti, ki je neopsihično ( iz Odraslega) programiran in dogovorjen s strani obeh. V tem smislu imajo terapevtski cilji dogovorno in s tem odnosno dimenzijo.

V ožjem smislu predstavlja končni terapevtski cilj osebnostno spremembo pri klientu. Slednji je tudi osnova za terapevtov izbor smeri tretmana , zastavitev strategije, izbor tehnik in intervencij. Zastavitev cilja (osebnostne spremembe) praviloma predstavlja eno od zgodnejših faz tretmana in mora zadostiti kriterijem kot so eksplicitnost (izrečenost), vedenjska specifikacija, preverljivost, realnost dosegljivosti,in morda predvsem- pozitivnost idr. , ki omogočijo njegovo jasnost obema »zinteresiranima«- terapevtu in klientu. » Razlikujemo negativne (znebiti se simptoma cilje —kot npr nočem, da me je strah, nočem več biti pasiven in pozitivne cilje spremembe npr. želim se počutiti samozavesten, ipd).

Sprejetje vrste terapevtskega cilja oziroma osebnostne spremembe, bo odvisno od terapevtove presoje ali slednjega klient zastavlja iz svojega Odraslega stanja jaza, ali pa gre (običanjo za delno) predzavestno extereopsihično oziroma arhaično programiranje.

V temelju terapevtskega odnosa je seveda osnovno zaupanje (Varnost), ki ga v minimumu varujejo etični principi zaupnosti in skrbi za integriteto klienta Krepijo pa lahko terapevtova Moč ( njegovo strokovno znanje in osebnostna avtonomija) ter terapevtov potencial dajanja Dovoljenj na ontološke potrebe in aspiracije in potenciale klienta.

Med dokaj številnimi TA modeli ponazoritve TA psihoterapevtskega procesa ( Berne, Goudingi, Steiner, Erskine, Woolms idr) lahko opazimo poleg skupne osnovne odnosne filozofije, različne povdarke na delovno- strateški, diagnostični, ter na ravni umeščanja in izbora intervencij in tehnik.

Psihoterapevtske intervencije

V ožjem smislu razumevanja pojma, je že klasična TA šola uporabljala osnovnih osem Bernovih psihoterapevtskih intervencij,( Interpretacija, interogacija, Ilustracija,Konfrontacija, Konstatacija, konfirmacija,kristalizacija,Specifikacija), ki so po svojem izvoru večinoma psihoanalitičnega izvora.Observacijo praviloma ne uvrščamo v ta sklop , vendar (Moiso C.) opozori,da sukcesivnost slednje do ostalih osem. Vendar je običajni izbor sodobnega transakcijskega analitika mnogo bolj pisan , saj je bil razvoj TA na ravni intervencij in tehnik, tako kot tudi v številnih drugih pristopih zelo dinamičen.Vsaka TA šola je obogatila ta osnovni izbor, glede na zasledovane terapevske cilje in osnovno psihopatologijo klientov- (Shifov prispevek na področju tretmana psihoz je denimno lahko uporabil, le manjši del Bernovih metod in intervencij...)

Ker je tudi sam edukacijski proces pomembno osrediščen na individualnoprofiliranost psihoterapevta, danes v TA najdemo zelo širok spekter izbora uporabe intervencij in bi bilo njihovo naštevanje de-poantirano. Seveda, so slednje v veliki meri odvisne od metod, tehnik, tretmanske strategije in v pomembni meri od oblike dela ( Slednja se je od klasične - delo s posameznkov v skupini- razvila v danes običajni spekter večine psihoterapevtskih pristopov individualno, skupinskodinamično, partnersko in tudi družinsko obliko ), ki jih uporablja transakcijski analitik. V tem pogledu, podobno kot pri tehnikah velja načelo »uporabi, kar deluje« neglede na izvor.