Pozdrav vsem.

 

Članek v sobotnem Delu in to na naslovni strani zgoraj desno lahko pritegn precej pozornosti, ki jo skorajda odrasli otrok- slovenska psihoterapija že dlje časa nujno potrebuje za svojo normalno rast in razvoj . Zato sem sobotnega članka v časopisu Delu vesel saj mislim, da jezastavljen kompetentno s strani novinarke, pa tudi poudarki kolega Lana Pečjaka in Roberta Maslena gredo dovolj neposrednov pravo smer- tudi tam kjer najbolj boli nekatere uporabnike psihoterapevtskih storitev pri nas. Verjetno ste ga prebrali, če ne pa poklica terapevta pri nas uradno ni. .

Tam kjer boli, je včasih potrebno pristopitis kakšno besedo in se včasih izogniti celo skalpelom in anastezije. In kaj bi lahko bolelo uporabnike psihoterapevtskih storitev ,ki se do naših storitev še niso dotolkli, čeprav bi tovrstno pomoč potrebovali ali si jo želijo teh je vse več pred in vsemanj za psihoterapevtskimi vrati. Ni zanemariti tudi tiste vse bolj pogoste uporabnike naših storitev, ki iščejo ustrezno psihoterapevtsko pomoč zase že pri tretjem ali četrtem psihoterapevtu zapored in to poizkusiti pravilno razumeti s stališča stroke in stranke. ( Zaenkrat skromne statistike,ki jo vodimo na inštitutu za psihoterapijo transakcijske analizeto   povedo, )čeprav zaradi premajhnega obsegavzorca trditev (še) nima statistične verodostojnosti za projekcijo v slovenskih razmerah). Na svoj način želimo torej uporabniku klientu/pacientu skrajšati čakalno vrsto do zanj in zanjo primernega psihoterapevta, ki sicer postaja vse daljša predvsem iz ekonomskih razlogov. 8Že dolgo nisem sprejel stranke, ki se pred najavo nebi pozanimala o ceni, neglede na to v kakšni stiski se je znašla. Zanimivo, da to velja tudi za tiste z domnevno psihotično strukturo….) .

Kolega Mastnak je v članku opozoril na stisko iskalca ustreznega psihoterapevtain kako lahko tauporabi svoj brskalnik , da si zmanjša faktor tveganja pri izboru. Pri tem lahko sledi razponu cen teh storitev in upa, da te odsevajo raven kvalitete psihoterapevta . Na tem mestu velja omeniti, da tudi cena ledvic na črnem trgu lahko zelo niha, čeprav gre za isto verjetnost, da ju bo prejemnikovo telo na koncu sprejelo. Ko povprečni deskar pogleda povprečno terapevtovo ( njegovo ali njeno strokovno predstavitev), jim ta praviloma ne pove veliko, pomaga pa če je kot psihoterapevt Dipl. in ima po možnosti navedene svoje delovne izkušnje čen, pa vsaj svojega supervizorja, ki njegovo delo spremlja dokler Dipl.ja ni. Uporabnikovo razlikovanje med psihoterapevtskimi pristopi psihoterapevta raste, vendar večini ne predstavlja odločilnega kriterija izbora svojega  psihoterapevevta in kar prav je tako. Največkrat stranke izberejo psihoterapevtko, ker je teh v naših vrstah zdaleč največ .Feminizacija tega poklica je eden od normalnih pojavov njegove družbene marginalnosti tudi v številnih evropskih država in ne le v Sloveniji..Slednje tako koristijo predvsem materinski pozitivni transfer pri klientu, da mu pomagajo v osebnostni rasti in v spopadu z nevrotičnimi simptomi.

Najprej v Maastrichtu, nato na sedežu EAP na Dunaju in naposled v Sloveniji smo spoznali, da vse psihoterapevtske smeri in ne le transakcijska analiza lahko peljejo naše kliente v Rim… . Zato ni vedno pametno slediti tujni kar na slepo, tudi zakonodajnim rešitvam ne. Najbolj tesni in obenem pušča dovolj zaraka obleka narejena po meri, pa čeprav po vzoru nekaterih priznanih kratorjev. Slovenska psihoterapije se razliuje in se bo predvsem po uporabi slovenskega jezika , vse ostale razlike, pa postajajo vse manjše, oziroma si je stroki prizadevati zanje.Če nam vzpostavitev zakona uspe v razumenem času parih let, bo to dovolj velik  vzpodbudni dogodek tudi za evropsko poklicno psihoterapijo. Tik za petami so nam tudi v indiji, odkoder me kolegi zaprošajo, za delitev naših dosedanjih zakonodajnih izkušenj z zakonskim procesom. Ker stroka nima ponuditi bivalno stacionarnih oblik tretmana ostaja tudi v tem in zato tudi v segmentu psihoz in osebnostnih motenj v zaostanku s potrebami uporabnika.

Hospitalizacija v državni zdravstveni ustanovi tako nekaterim ostaja kot najboljša alternativa, ki je hvala bogu pri nasmožna v okviru običajnega zdravstvenega zavarovanja In še naprej predstavlja železobeton na stavbi ki le postopoma raste. Trenutno si je po mojem mnenju psihoterapevtsko stroko pri nas zamisliti kot deset nadstropno stavbo na svoji polovici poti k nebu. Večina aktivnih psihoterapevtov je namreč popoldancev, ki si skorjo kruha priskrbijo izven te dejavnosti vendar to počne tako ali drugače povsem legalno.

V tem psihoterapevtsko-pol proletarskem problemu je tokrat potrebno videti stanje kakšno odsotnost zakona omogoča kot optimalno v danih razmerah, prav tako pakot resno omejitev nadaljnjemu strokovnemu in etičnemu razvojute občutljive dejavnosti. Bralcu mordanebo odveč omeniti, da pri psihoterapiji ne gre le za vprašaja kvalitete žvljenja temveč včasih tudi za vprašanje življenja in smrti, saj je latentna in včasih izraziteje prisotna suicidalnost eden od nevrotično potisnjenih ali vsaj delno vidnih nagibov pri številnih oblikah depresije in fobij, pa tudipa tudi kompenzirane agresivnosti, tako priposameznikih kot tudi med pari. Številčno težko opredeljive, toda premnoge z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti nedotaknjene zgodbe tako končajovčasih po nepotrebnem v rubrikah črne kronike. Psihoterapevtje tako eden od tistih pomemebnih jezičkov na tetnici, ki si prizadeva za upad suicidalnih rekordov tega nacionalnega problema, ne da bi zato rasla stopnja kriminalitete v odnosno agresivnih oblikah (Samomor je pri nas sicer bolj ali manj jasno s kulturo in zakonom prepovedan…). Mesto jezička na tehtnici je slovenskemu psihoterapevtu tudi v prid preživelih ostalih (pogosto sorodstva, prijateljev in partnerjev..Naše stranke imajo sicer v glavnem odnosne probleme s s seboj in svojimi bližnjimi: starši, partnerji in partnericami, v sebi so pa na razpotjih, ki jim pogosto že od otroštva ne vidijo pravega konca toda to ni nobena posebnost naše družbe, temveč človeške narave, ki včasih povzroča neurja v osebnosti posameznika. Prv zato potrebujemo bolj intenziven razvoj zlasti otroške in mladostniške psihoterapije, kot preventivno najbolje obrestovan davkoplačevalski denar.

Pravica vsakogar, da je zavarovan za kvalitetno psihoterapevtsko storitevje prav tako primerljiva z rešitvami v avtomobilski industriji in tistim zavarovanjem, ki ga potrebuješ , ko ti še tako dobro izbran in drag avto odpove na cesti, ti pa imaš v predalu zavarovalno polico in lažje prenašaš stres cakanja na vlečno službo in postanek avtomobila na servisu. Ob tem si manj v stresu in zato lahko lažje in varneje voziš svoje življenje dalje… .

Številne stranke mislijo, danas velja poklicati prej kot obstoječedržavne servise, ki jihv okviru javnega zdravstva omogočata»brezplačna« psihiatrijaintudi splošni zdravnik, kamor psihosomatika marsikaterega privede. Nekatere, ki so že obiskale uradno psihiatrijo, pa se oglasijo pri zasebniku ali v kateri od civilno družbenih ustanov (npr. DAM,ALTRA, DPin različna društva,ki ponujajo pomoč pri simptomih kot so motnje hranjenja, agresivnost – Društvo za nenasilno komunikacijo ipd.), vedo, da jim tam psihoterapevtska izkušnja, predvsem tista z zdravili ni bila dovolj temeljita, vendar so zanjo praviloma vseeno hvaležni državi in bogu.

 

Odločitev stroke za okrilje Zakona o zdravstvu pri Ministrstvu za zdravje, po mojem mnenju ostaja dovolj posrečen začetek zakonodajnega procesa čeprav bi zakon lahko cvetel tudi kotmedresorski projekt, ki se jih naša politična elita rada izogiba, saj terjajo več sodelovanja, kot ga običajno ministrstva in ministri zmorejo.

Medtem,ko številni verjamemo v idejo javnega zdravstva še naprej, se je tako v naši družbi rodil še en otrok, ki joka iz inkubatorja - predala omenjenega ministrstva.Psihoterapija je v Sloveniji sicer v tako pravno zamaknjenem položaju, dabi že osnovna zakonska urejenost področja s premišljenimi koncesijami in uvedbo poklica v javno zdravstvo pomenila terapevtovim očem in ušesom isto kot veliki pok za nastanek vesolja, ki v svoji naravni težnji po širitvi krepko zaostaja za potrebami, ki jih je zaznati pri ljudeh.

Nevšečno, ni kaj, da se tudi ta zakon ne more roditi v finančno  in odnosno urejeno družinsko okolje Slovencev, pa vendar novi državljančekšteje vSloveniji že nekaj desetletij svojega preživetja in razvoja. Ta mali bo seveda njeno mati državo in in njene davkoplačevalce nekaj stal.Njegovo nadaljnjo predajoje mati drđava v zakonodajni postopek je odložila z utemeljitvijo, da bo potrebno najprej reformirati, oziroma sprejeti nov zakon o Zdravstvu in šele nato k temu pravno priključit iZakon o psihoterapevtski dejavnosti.

Ta dogovor odtlej med oblikovalci osnutka -stroko in državo še vedno velja. Ker pa so v preteklih dneh družinski zdravniki sprožili nekaj dodatnih predporodnih popadkov k novemu zakonu o zdravstvu ali vsaj njegovi temeljiti spremembi je njihovo nestrinjanjeje po mojem mnenju to dober trenutek, da tudi psihoterapevtska stroka malo zastoka.Uradno in pisno vprašanje s strani SKZP Ministerstvu za zdravje ali predsednici vlade, bi bilo še skoraj del vljudnostne komunikacije ob pogostih menjavah le teh v zadnjih letih.

Avstrijci na primer svojemu liberalnemu zakonu, ki dodeljuje domovinsko pravico že več kot desetletje namenjajo vse več in več denarja vendar so ga tudi oni začeli izvajati z minimalnimi proračunskimi zneski.

V Slovenskemu krovnemu združenju namreč še nismo dosegli naših skupnih Ciljev in Maastrichtske EAP deklaracije o obstoju in uveljavitvi psihoterapevtskega poklica, kot pravno definiranega in neodvisnega od dotikajočih se mu strok in predizobrazb vpletenih. V prihodnosti paga je vizualizirati tudi tudi edukativno samostojnega in z dotičnimi strokami še naprej sodelujočega, vendar na družbeno enakopravnejši način.

Verjamem tudi, da se finančni vidikproblemčka ZPD lahko reši s prerazporeditvamiin nez dodatnim kreditnim denarjem iz tujine. Naš cilj je sistemsko urejen način subvencioniranja strokovne psihoterapevtske izkušnje vseh državljanov in državljank, tudi tistih, ki bodo tovrstno strokovno pomoč potrebovali šele jutri. Naš cilj je tudi oblikovanje Zbornice o psihoterapevtski dejavnosti, na katero bi se imeli uporabniki vsaj možnost pritožiti ob morebitnem razočaranju ob iskužnjah z google-terapevti, ki standardov stroke ne dosegajo. Prav tako pa bi Zbornica psihoterapevtov lahko končno predstavljala googlemap« stroke, števila diplomantov, specializantova in razičnih učiteljev in supervizorjev. Nobeno obstoječe strokovnodruštvo ali združenje tega ne zna, ne zmore in tudi

Zanimiva bo vsekakor tudi umestitev dela študija psihoterapije v akademski zakonsko urejen kontekst. Tudi tu bomo morali biti kreativni in zaželeti bodoim generacijam vse najboljše, z najboljšim kar premoremo, oziroma premore stroka. To se je že zgodilo v nekaterih državah v Evropi.Najprej v državnopravnem okolju Avstrije, kjer imajo te stvari dokaj dobro urejene kot Študij za drugi poklic. Akademski koncept usposabljanja psihoterapevtov se kot kaže nakazuje tudi v Italiji, Nemčiji in na izviren način v Angliji .

Kot vesta vsak naš pacient in klient, včasih ni dovolj biti OK, da bi te ljudje imeli za takšnega.

Pomembnopa se mi zdi, da na razvoj dogodkov v zvezi z Zakonom o zdravstvu ne spremljamo pasivno, zato predlagam da tako strokovne organizacije kot posamezni njihovi člani povečamo v naslednjem letu našo dejavnost osveščanja javnosti o položaju stroke in njenih ciljih. Morda bi v SKZP spejeli enovito besedilo, ki bi ga vsa društva in njihovi člani psihoterapevti objavili na svojih spletnih straneh na ogled spletnim obiskovalcem in obiskovalkam naših strani.

Ker si politične opcije rada drugi ugašajo ravnokar prižgane svetle rešitve tega in onega problem, še ne pomeni, da nismo od njih odvisni pri vpeljavi razumnega, žepu primernega a nujnega zakona o izvajanju psihoterapije v Sloveniji. Za demokratičnost procesa dokončne uskladitve zakona med strokovnimi subjekti ima država gotovo obseg odgovornosti, zato si je želeti,da bo čimprejšnja obravnava osnutka Zakona o psihoterapevtski dejavnosti potekla med strokovnimi kolegi, pa tudi z delom javnosti v spoštljivem in ustvarjalnem ozračju. Pri tem se velja metodično držati ne nujno skodljive hipoteze   da vživi in dela v mali norišnici z velikim S. Imeti rad Slovenijo pomeni lahko le imeti rad njene državljane in državljanke. Seveda drži tudi, da če po leto dni ne srečaš katerega od sosedov v ulici je čas, da si izbereš manjšo.

Slovenska psihoterapija ni in ne sme postati nadomestljiva z uvozom znanja iz tujine, tudi, če bi ta znal Slovensko. Vedno pa nam je in bopremišljenostrokovni kolega, ki nas obišče z druge strani «neobstoječih« evropski ali svetovnih mejtudi dobrodošel vzor in učitelj. Povezovanje s širšo evropsko in svetovno stroko je prav tako problem, kistrmo narašča tako za posamezne psihoterapevte, kot tudi za organizatorje slovenskega psihoterapevtskega kongresa na Rogli. Slednji je predvsem iz finančnih razlogov tokrat gladko potekel skoraj brez prevajalcev.

 

Naše zaostajanje z vrhom svetovne stroke se pričenja nakazovati tudi v tem, da nekaterih novih oblik sodobne psihoterapije pri nas na primer ne najdemo niti enega primera »Psihoterapije Ulice, četrti ipd. ki jo modernaameriška psihoterapijaohrabrena z Obamovimi dosežki na področju zdravstvenega zavarovanja Američanovpremika. Delo kakršno na primer razvija Bill Cornell s svojo skupino predstavlja radikalen preobrat in izziv v strategiji, teoriji in intervencijski metodiki psihoterapije na sploh

Sodobni duhovnik, zdravnik specialist psihiatrijepsihologi in nenazadnje psihoterapevti imamo zaenkrat vsaj nekaj skupnega. Le redko kdo od nas zaide v pacientovo okolje, raje ga pričakamo v svojih sobanah.

Psihoterapevti  ne potrebujemo  svojo prvo osebno slovensko izkaznico v obliki zakona, ki nas bo poimenoval in dodal v uradno nomenklaturo poklicev. Ni vseeno, kako se bomo pred izdelavo slike za našo OI držali, ko bo fotograf pritisnil. Upam le, da jok nezadovoljnih nebi dolgo trajal in da bi teh bilo zelo malo.

 

 

Martin Bertok univ. dipl. soc

Učitelj in supervizor transakcijske Analize – Psihoterapevt